Danaja

..pa naj bo v zeleni ali oranžni skodelici…tokrat

Dandanes se vozimo z elektromotornimi in dizelskimi vlaki, le redki pa se še peljejo s staro čihapuho, ki v decembru prevaža nadebudne otroke skupaj s starši in Miklavžem oz. Božičkom. Po udobnosti in hitrosti zaostaja za novejšimi vlaki , ima pa poseben čar. Še posebej zvečer. Povem kar iz prve roke, ker sem se pred leti peljala z njo. V vagonih je bila le medla svetloba, klopi lesene, vsenaokrog polno dima, vzdušje pa čudovito…..še bolj ga je popestril Božiček z darili. Iskrice so letele mimo šipe in razsvetljevale pobeljeno okolico, zrak so rezali glasni piski. Pravljično.

Nekaj podatkov o tej čihapuhi

Lokomotive serije 25 so na vseh Slovenskih progah vozile predvsem tovorne vlake. Njeni osebni podatki: dolžina 17,35m, višina 4,65m, teža 78,2t, hitrost 60km/h. Lokomotiva 25-019 je bila zgrajena leta 1920 na Dunaju pod tovarniško številko 2642, lokomotiva 25-026 leta 1920 pod številko 2656. Zanimivosti: lokomotiva 25-019 je bila zadnja parna lokomotiva, ki je v Sloveniji peljala vlak v rednem prometu. Serija 25 je nadgradnja serije 24 saj ima enak kotel, podvozje in tender. Lokomotivo 25-026 so v Zrenjaninu obnovili in veselo sopiha po naših progah. V delavnici Šiška pa so obnovili eno lokomotivo te serije,nosi novo oznako FS 728-022 katero so prodali Italjanom.

Na postaji

Takole je zgledala preden je bila obnovljena

Slovenija ima ohranjenih 60 parnih lokomotiv, med katerimi je najstarejša iz leta 1861. Ena izmed njih je odpeljana v Nemčijo na enoletno posodo v njihov muzej. Gre za 160 ton težko lokomotivo znamke borsing z oznako 06, ki je bila izdelana leta 1930 in sodi med najimenitnejše lokomotive sploh. Do leta 1967 je prevozila več tisoč kilometrov, predvsem na progi Maribor-Ljubljana-Postojna, nato pa postala del železniškega muzeja na Jesenicah. Je ena redkih avtohtonih slovenskih lokomotivskih vrst in uživa sloves gorske brzovozne lokomotive. Po slovenskih progah je vozila z največ 80 kilometri na uro.

Ja, tisto so bili drugi časi. Romantika, stiskanje na sedežih, premetavanje, glasno pogovarjanje, verjetno so tedaj še smeli kakno smotko zviti v vagonu. Kaj ima to še skupnega z današnjo vožnjo, ko se vsak stiska v svoj kot s slušalkami na ušesih, glasna in neprestana brnjenja mobitelov najrazličnejših melodij ( sori, ampak ob omembi Mile Kitič dobim alergijo), v tem času glasne razprave, kam v tople kraje na dopust Maldivi ali Kuba oz. kje smo bili ( naj se sliši press), vonj po podivjanih hormonih najstnikov in ogabnih parfumih gospa z okvarjenim vonjem ( strastnih kadilk, predvidevam). Za popestritev skrbi le lokalni John Wayne s svojo poezijo…Srajco, majco, gate, vse dal bi zate…in tako naprej v stilu Prešernove poezije, ki je ne omenjamo.

Zadnje čase sem precej pospešila svoj bioritem in prav prileglo se mi bo malo crkljanja.  Masaže, savne, jakuzzi….

Ko se vrnem, bom sigurno našla energijo še za kakšno bolj konkretno objavo.

Irena vas rada sprašuje, kdo je na sliki…kaj pa je tole?

mandarina

Srečam jo skoraj vsak dan, tako kot še nekaj njenih kolegov. Naša Fanči ali Fanika jo imenujemo. Doma je iz Dolenjske, največ pa se zadržuje v Ljubljani in na vlakih. Najraje nočnih, mednarodnih..ker je na vlakih toplo in sedeži so mehki. Nič kaj rada ne govori o sebi in če je nenaspana, kar ponavadi je, je sitna in prepirljiva. Zadnjič sem jo videla na klopci na peronu, spala je kot polhek in sem se spomnila, da še hranim posnetek, ko nam je delala družbo na poti proti Zagrebu.Dokler je bila budna, je zabavala cel vagon, od Italijanov do Hrvatov, obmejne policiste, carinike, spal ni nihče…resnici na ljubo tudi kasneje ne, ko je zaspala ona.

Pač še ena znanka iz sosednje ulice, ki ji je ta ulica drugi dom. A da smrči..ne ne, to pa ne, ona pa ne :))

Fanči počiva- klikni

je ugotovil frend po včerajšnjem koncertu srbske- romske skupine Kal v Cvetličarni. Sedemčlanska temperamentna zasedba z dvema harmonikarjema, ne šest, kot piše v napovedniku , je nudila užitke ljubiteljem etno glasbe.

Kot sem že rečeno..kar ste pogrešali na koncertu MM, je bilo na Kalu v obilici….. živo nasprotje…dodelana svirka uigranih starih mačkov nakljub mladosti, ki je trajala več kot dve uri, komunikacija s publiko, žur , ozvočenje b.p. Fantje so si vzeli je 15 minutk pavze, da smo se šli lahko nadihat svežega zraka, niso se preoblačili, le slačili, kar v določenem momentu sploh ni bilo slabo. Ne priprav ne stroškov z masko pred koncertom nismo imeli, smo pa zato več energije porabili med samim koncertom. Še glavobol in slabost, ki je zaradi celodnevnega tenstanja po raznih skupinskih dogodkih v prenatrpanih dvoranah brez klime, sta se med koncertom potuhnila ( ok, malo tudi s pomočjo akupresure).

samo toliko …v vednost

Koliko poznate Slovaško? Mlado državo, nastalo po razpadu Češkoslovaške 1.1.1993. Še vedno je precej manj zanimiva za obiskovalce kot sosednja Češka, pa vendar tudi Slovaška opazno postaja samostojna in neodvisna. V Bratislavi se človek počuti domače zaradi jezika, ki je zelo podoben našemu oz. še bolj staremu srbohrvaškemu, pogrešala pa sem prijaznost in uslužnost prodajalcev, s katero so nas razvadili naši prodajalci. Dobiš občutek, da so ljudje še vedno nesproščeni, zaprti, uradni..čeprav po pripovedovanju pogostih obiskovalcev je že precej bolje kot pred leti.

Mi je pa neznansko všeč kovinski kipec, ki ga čisto mimogrede srečuješ na sprehodu po Bratislavi…zalezuje te za vogali

opazuje te iz kanalizacijskega jaška

mogoče te opazuje celo iz restavracije v UFO -tu

V katedrali sv. Martina , kjer so stoletja kronali madžarske kralje ( btw Bratislava je bila zaradi turške okupacije Budimpešte dolgo prestolnica madžarske države) ste varni pred njim..

Odkod mi je že znana taka ura …se mi zdi, da jo videvam vsak dan…kje že?

In vprašanje za osnovnošolčke..kaj je skupnega Dunaju, Bratislavi in Budimpešti ?

so tudi rože. Cvetoče, vednozelene, v skalnjaku, v cvetličnih lončkih, vazah..kjerkoli. Ljubezen mi hvaležno vračajo. ..kar je dandanes že skoraj unikatno.

Sobota. Lepo dopoldne, ki je obetalo leno popoldne na toplem soncu , na ležalniku, ob knjigi. Vse to trenutka, ko se je pojavil moj brat z novico, da bo v Logatcu Avtomagazinov Drift Challenge. Priznam, nisem imela pojma, kaj naj bi to bilo ( za info DRIFT: trening vožnje z avtomobili z zadnjim pogonom). Huronsko navdušenje mojih fantov, kajpada. Naložili smo se v avtomobile, na motorje, spotoma pobrali še znance iz Logatca in se posedli na tribune.

Kaj naj rečem,…cviljenje gum, smrad po zažgani gumi, že velikokrat “ranjeni” avtomobili me sprva niso fascinirali do nastopa Marka Luke Grošlja, prvaka v driftu. Ne smem pozabiti omeniti tudi nastopa akrobatskega pilota. Očitno si je tekmo ogledal tudi Had, preberite, ki se je zelo posvetil tudi hostesam.

V glavnem, ni mi žal lepega popoldneva, žal mi je le, da nisem imela fotoaparata s seboj. Zato slike poglejte tukaj

p.s. ne bi bila rada v koži fotografov, ki se se znašli v sredini kroga, ko jih je z avtomobilom obkrožal Marko L. Grošelj (krožni burnout) . Nihče od njih ni po tem očitno šibal na wC, zato menda v bilo nesreč ” v hlačah”. Takole je bilo videti in slišati z njihove perspektive- glej video klik