Danaja

Dandanes se vozimo z elektromotornimi in dizelskimi vlaki, le redki pa se še peljejo s staro čihapuho, ki v decembru prevaža nadebudne otroke skupaj s starši in Miklavžem oz. Božičkom. Po udobnosti in hitrosti zaostaja za novejšimi vlaki , ima pa poseben čar. Še posebej zvečer. Povem kar iz prve roke, ker sem se pred leti peljala z njo. V vagonih je bila le medla svetloba, klopi lesene, vsenaokrog polno dima, vzdušje pa čudovito…..še bolj ga je popestril Božiček z darili. Iskrice so letele mimo šipe in razsvetljevale pobeljeno okolico, zrak so rezali glasni piski. Pravljično.

Nekaj podatkov o tej čihapuhi

Lokomotive serije 25 so na vseh Slovenskih progah vozile predvsem tovorne vlake. Njeni osebni podatki: dolžina 17,35m, višina 4,65m, teža 78,2t, hitrost 60km/h. Lokomotiva 25-019 je bila zgrajena leta 1920 na Dunaju pod tovarniško številko 2642, lokomotiva 25-026 leta 1920 pod številko 2656. Zanimivosti: lokomotiva 25-019 je bila zadnja parna lokomotiva, ki je v Sloveniji peljala vlak v rednem prometu. Serija 25 je nadgradnja serije 24 saj ima enak kotel, podvozje in tender. Lokomotivo 25-026 so v Zrenjaninu obnovili in veselo sopiha po naših progah. V delavnici Šiška pa so obnovili eno lokomotivo te serije,nosi novo oznako FS 728-022 katero so prodali Italjanom.

Na postaji

Takole je zgledala preden je bila obnovljena

Slovenija ima ohranjenih 60 parnih lokomotiv, med katerimi je najstarejša iz leta 1861. Ena izmed njih je odpeljana v Nemčijo na enoletno posodo v njihov muzej. Gre za 160 ton težko lokomotivo znamke borsing z oznako 06, ki je bila izdelana leta 1930 in sodi med najimenitnejše lokomotive sploh. Do leta 1967 je prevozila več tisoč kilometrov, predvsem na progi Maribor-Ljubljana-Postojna, nato pa postala del železniškega muzeja na Jesenicah. Je ena redkih avtohtonih slovenskih lokomotivskih vrst in uživa sloves gorske brzovozne lokomotive. Po slovenskih progah je vozila z največ 80 kilometri na uro.

Ja, tisto so bili drugi časi. Romantika, stiskanje na sedežih, premetavanje, glasno pogovarjanje, verjetno so tedaj še smeli kakno smotko zviti v vagonu. Kaj ima to še skupnega z današnjo vožnjo, ko se vsak stiska v svoj kot s slušalkami na ušesih, glasna in neprestana brnjenja mobitelov najrazličnejših melodij ( sori, ampak ob omembi Mile Kitič dobim alergijo), v tem času glasne razprave, kam v tople kraje na dopust Maldivi ali Kuba oz. kje smo bili ( naj se sliši press), vonj po podivjanih hormonih najstnikov in ogabnih parfumih gospa z okvarjenim vonjem ( strastnih kadilk, predvidevam). Za popestritev skrbi le lokalni John Wayne s svojo poezijo…Srajco, majco, gate, vse dal bi zate…in tako naprej v stilu Prešernove poezije, ki je ne omenjamo.